Še danes se spominjam, da sva s partnerjem ob rojstvu najinega prvega otroka znancem in sorodnikom poslala sms sporočilo, v katerem je pisalo, da si želiva, da bo najin otrok zaspanec kot mami. Resničnost je bila taka, da Gal že od prihoda iz porodnišnice ni nikakor ustrezal merilom »zaspanca«. Seveda pa se je stanje iz meseca v mesec spreminjalo. Prve tri mesece je še nekako šlo, otrok se je zbujal na tri ure za nočno hranjenje, po četrtem mesecu njegove starosti pa se je njegovo spanje drastično poslabšalo. Večine tega obdobja se niti ne spominjam, a še kako živo mi ostaja v telesnem spominu tisti občutek utrujenosti. Njegovo zbujanje je doseglo vrh pri osmih mesecih njegove starosti. Ne znam vam povedati natančnejše številke zbujanja, a nehala sem šteti pri številki dvajset na noč. Spominjam se, da sem bila v tistem obdobju zelo utrujena. In ko mi je na sprehodu mamica z vozičkom omenila, da njen otrok spi celo noč, sem nemalokrat po tihem jokala. Obtoževala sem se za slabe vzgojne prijeme, si očitala, da sem slaba mama in da se otrok zbuja zato, ker mi starševska vloga ne gre dobro od rok. A danes se lahko svojemu otroku za njegovo »turbulentno« spanje le zahvalim, saj sem se ravno zaradi tega naučila ogromno stvari, ki jih sedaj delim s starši.

Čez 3 leta se je naša družinica povečala še za eno članico. V času druge nosečnosti me je bilo iskreno strah, da bi se ponovila zgodba s sinom, ob enem sem pa imela zaupanje in v tem času sem si pridobila ogromno znanja in izkušenj, da sem vedela, da bodo noči zagotovo zame lažje. Obdobje prvega in drugega leta s hčerko mi je bilo predvsem dragoceno iz vidika, ker sem lahko na lastni koži izkusila vso pridobljeno teorijo, kar mi zelo koristi pri svetovanju staršem. Hčerka ni spala »celo noč« sem pa se večino porodniške prebujala "naspana", zato v svetovanje staršem stopam z veliko izkušenj, optimizma in zaupanja, da ni potrebno, da se med nočjo starši zbujamo desetkrat in več.