Ko imaš otroka, ki se pogosto zbuja, se ti zdi, da je tvoj otrok edini. Popolnoma naravno je, da se ti ob tem odpira ogromno vprašanj. Sprašuješ se, le kaj sem storila/storil narobe, da otrok ne spi neprekinjeno.

Pa poglejmo nekaj pogostih vzrokov, da otroci ostalih znancev in prijateljev spijo bolje, kot tvoj otrok.

1. Nekateri starši imajo preprosto srečo.

Otrokovo spanje je zelo pogojeno z genetiko, najnovejše raziskave na tem področju dokazujejo, da ima spanje zelo močno genetsko predispozicijo. Lahko pa tudi pomeni, da otroci, ki spijo neprekinjeno, ne potrebujejo toliko fizičnega kontakta, in da so na nek način bolje čustveno regulirani. Raziskave kažejo, da so fantje bolj znani po svojih pogostih nočnih podvigih. Fantom zaradi testosterona možgani počasneje zorijo, zato se pri njih obdobje adolescence začne dve leti kasneje. Te spremembe pa doprinesejo, da so bolj ranljivi na zunanje distresne faktorje. Zaradi vseh teh možganskih predispozicij se težje regulirajo, oziroma potrebujejo pogostejšo interakcijo s primarnim skrbnikom.

Nekateri starši imajo tudi srečo, da se njihovi otroci že zelo zgodaj naučijo pomiriti sami. Eden od načinov je, da se naučijo sesati recimo prst (ali dudo, ki je ne priporočam), saj sesanje draži Vagusni živec, ki je glavni živec parasimpatičnega živčnega sistema, ta pa je me drugim odgovoren za pomirjanje.

Velikokrat lahko v tujih prispevkih o spanju otroka – sploh v prispevkih, ki zagovarjajo neko nežno navajanje otroka na spanje – zasledimo obrazložitve o otrokovi nezmožnosti čustvene regulacije. Seveda dojenček ni sposoben čustvene regulacije, saj njegovi možgani niso dovolj zreli. Čustvena regulacija je sposobnost, ki jo urimo veliko let. Za to sposobnost je odgovoren Orbitofrontalni Prefrontalni korteks, na sliki je označen z modro.

mozgani.png

Iz tega naslova dojenčki niso sposobni regulirati nekih močnih čustvenih stanj in pri tem potrebujejo pomoč primarnega skrbnika. Otrok se regulira preko zrcalnih nevronov primarnega skrbnika.

Otrok bo ob prebuditvi iz REM faze spanja, ki je obdobje plitkega spanja, zaspal nazaj takrat, ko se bo počutil varnega. Ne smemo pa mešati nezmožnosti otrokove čustvene regulacije z ostalimi avtoregulacijskimi podsistemi, ki jih ima naše ali otrokovo telo. Iz tega znanja o ostalih avtoregulacijskih podsistemih lahko izpeljemo, da je obrazložitev v omenjenih tujih prispevkih, da se otrok pogosto zbuja zaradi nezmožnosti čustvene regulacije, žal pomanjkljiva (več o avtoregulacijskih podsistemih bo v naslednjih prispevkih).

Velik problem pri otrokovem pogostem zbujanju je v tem, da na zbujanje gledamo samo kot na simptom, ki ga želimo odpraviti. Veliko bolj smiselno bi bilo poiskati in raziskati vzroke za dojenčkovo pogosto zbujanje; napako tudi delamo, ker razumemo dojenčkovo pogosto zbujanje samo kot njegovo razvojno nezrelost. Primernejši je celostni – sistemski vpogled, vključno s so - vplivanjem starša za nastalo situacijo.

2. Nekateri starši ne opazijo, da se njihov otrok zbuja.

Nihče ne spi neprekinjeno, tudi odrasli ne. Lahko, da starši sploh ne opazijo, da se njihov otrok prebudi iz REM faze spanja in spet zaspi nazaj. Čeprav sama zelo priporočam skupno spanje, tudi ga še vedno zavestno prakticiram, je lahko posledica maminih spremenjenih materinskih možganov ta, da jo lahko prebudi že vsak najmanjši dojenčkov gib.

3. Starši imajo različna pričakovanja o »neprekinjenem spanju«

Pričakovanja o neprekinjenem spanju so pri starših različna. Za nekatere to pomeni spanje 12h v kosu, za druge to pomeni zbujanje na 3h. Zapomnite si, da je znanstvena definicija spanja »celo noč« pri dojenčku, neprekinjeno spanje 5h v kosu.

Nekateri starši vam bodo tudi zamolčali resnico o otrokovem zbujanju. V naši kulturi velikokrat vrednotimo svojo starševsko vrednost z neprekinjenim spanjem otroka, kar je zelo narobe.

Raziskave kažejo, da je pri 9 mesecih starosti samo 16 % dojenčkov sposobnih prespati »neprekinjeno«, več kot 5h v kosu.

Naslednjič, ko se boste počutili popolnoma sami ob tem, da je vaš otrok edini, ki se pogosto zbuja, se spomnite, da stvari niso tako črno bele.

Mogoče je čas, da spremenimo koncept razmišljanja o neprekinjenem spanju, ker več REM-a pomeni »boljše« možgane … mogoče pa imate doma »bodočega genija«.


Lahko mi sledite na Facebook strani in tako ne zamudite nobenega članka

Hrepeniš po boljšem spanju?