Spanje dojenčka in malčka je zelo dobro raziskan pojem, o katerem pišejo znanstveniki. To področje pokriva predvsem pediatrična somnologija, se pa raziskave prepletajo tudi med otroško in adolescentno psihiatrijo in nevrologijo. Na omenjeno temo se po svetu prirejajo znanstvene konference, raziskav v zelo velikih obsegih respodentov je precej. Veliko raziskav je bilo narejenih v laboratorijih za spanje, ki so del klinik za spanje. Zadeva je nekje tudi zelo dobro integrirana v javni zdravstveni sistem in starši v začetnih mesecih dobijo 40-minutni posvet z medicinsko sestro. Cilj pa je, da bi s svetovanjem in izobraževanjem o dojenčkovem spanju ter tovrstnimi preventivnimi programi preprečili razvoj vedenjske nespečnosti, ustvarili realistična pričakovanja in starše opolnomočili z znanjem, zato se ta tema zelo velikokrat pojavlja pri dispanzerjih za otroke.

O tem, kako pristopamo k tej temi, se ne strinjajo vsi, a nabor, kako postopamo, je iz strani stroke zelo širok in lahko starš ali strokovnjak izbira.

Dojenčkovemu spanju tja do 3.–4. meseca pravimo paradoksalno spanje z namenom, ker ima dojenček v tej starostni skupini še nedokončno razvit cikel spanja (NREM cikla spanja praktično skoraj nima), ki se pri odraslem izmenjuje med NREM in REM fazo. Tu tudi tiči vzrok, zakaj dojenčka zelo težko odložimo, saj mu občutek, ki mu je tuj, hitro vzbudi občutek ne-varnosti in se prebudi. V maternici je varno, toplo in tesno in ob odlaganju mu lahko zbudimo določene reflekse. Nekje okoli 3. in 4. meseca pa pri večini dojenčkov pride do intenzivne spremembe arhitekture spanja. To zelo laično pomeni, da dojenček razvije cikel spanja (NREM in REM) podoben kot pri odraslemu z vmesnim zelo kratkim prebujanjem. To kratko prebujanje imamo tudi odrasli in je ostanek naše evolucije, ker če bi globoko spali celo noč, bi bilo za obstoj naše vrste to nevarno.

Opazujte dojenčka med dnevnim spanjem in boste to zelo kratko »prebujanje« ob povezavi ciklov opazili.

Velikokrat dobim vprašanje, ali začnejo dojenčki v tej starosti več predelovati preko noči in se zato prebujajo. To je vsekakor dejavnik, ki ga moramo upoštevati, ampak bodimo pri tem vsaj malo samokritični. A ni čudno, da se to »predelovanje« pojavlja ravno na prehodu med NREM in REM ciklom spanja, kjer se to kratko prebujanje pojavi? Ta prehod pa je pri dojenčku pri enem letu starosti naravnan na približno 1 uro (pri 6 mesečnem dojenčku na približno 40 – 50 minut). Verjemite, da je »stroka« to zelo dobro raziskala. Za diagnostične namene obstajajo določene naprave, ki merijo možganske aktivnost spanja z merjenjem dihanja in srčne aktivnosti. Le-te pri vedenjski nespečnosti niso povišane oziroma se povišajo točno ob tem kratkotrajnem prebujanju. Zanimivo je, da koncept »predelovanja« dogodkov zasledim samo pri nas. O tem v tujini ne pišejo tudi najbolj zagreti nasprotniku kakršnih koli intervencij pri otrokovem spanju.

Pa se vrnimo k spalnim asociacijam. Mednarodna klasifikacija motenj spanja stanje, ko dojenček in malček razvije določeno asociacijo brez katere ne more, predvsem pa ne zna ali ne dobi priložnosti povezati cikla spanja, to je največkrat dojenje, duda, veliko manj zasledimo nošenje, imenuje v angl. Sleep onset association ali v angl. Behavior insomia. V slovenščino bi lahko to prevedli kot asociacijo v povezavi med NREM ciklom in REM ciklom. Vse zgoraj napisano boste našli med strokovnimi referencami in lahko to tudi preverite. Obstaja tudi točna definicija v kontekstu spanja, kaj Sleep onset pomeni.

Nato se vedenjska nespečnost ali asociacija med ciklom spanja deli še na: vedenjsko nespečnost zaradi neustreznih povezav (asociacij med spanjem) in vedenjsko nespečnost, ko pri otroku zaradi neustreznih mej pride do spalnega dolga. Prva je pogosta pri dojenčkih, druga pri malčkih. Ste mogoče zasledili besedo asociacija? Torej zadeva ni tako slabo raziskana in izmišljena.

Dojenček spi že v maternici, že v maternici v določeni meri povezuje cikle spanja in povezovanje ciklov spanja ima zelo malo veze z otrokovim razvojnim zorenjem, zato so sugestije, da stroka uči otroka »hoditi«, zelo smiselno in konstruktivno vprašljive.

Če se prebuja na 1h to ne pomeni, da razvojno ni sposoben povezati cika ampak pomeni, da nima pojma kako to izvesti.

Verjemite, stroka zelo dobro pozna razvojne tranzicije in njihov vpliv na otrokovo spanje. Ko otrok zaradi neustreznih povezav s spanjem ne spi dovolj glede na svoje potrebe ali ko zaradi kronične preutrujenosti prihaja do depresivne simptomatike in anksioznih motenj staršev ter ko kronično neprespan starš vozi avto in je nevarnost, da ogroža sebe in druge, velika, to ni več problem naših pričakovanj, kako dojenček spi in kako je to prisotno v drugih kulturah. Verjemite, na to temo je narejenih ogromno raziskav, ampak je stališče stroke, da kronična preutrujenost takrat postane javnozdravstveni problem.

Zato neki napotki, kako naj bi otroka uspavali, niso namenjeni temu, da bi starše odrivali in otrokom izničevali njihove potrebe, ampak da bi preprečili nekaj, kar lahko zelo vpliva na celotno družino in sistem.

Spanje je otrokova potreba, kako pa otrok zaspi in kako otrok povezuje cikle spanja, pa je večinoma pospremljeno z njegovim občutkom varnosti, katerega tudi starši soustvarjamo.

In sedaj večno omenjen materinski instinkt … Moj sin se je prebujal več kot leto dni bolj ali manj točno na 1 uro, moj materinski instinkt mi je že dolgo govoril, da to nikakor ni njegova potreba, saj je točno samo 2-krat potegnil dojko in zaspal nazaj. Sploh nisem vedela, zakaj je tako in kako lahko sebi in njemu pomagam. Njegovo prebujanje se je nehalo točno tisti dan, ko je čisto po naključju ob meni zaspal sam. Ko se je pri 4. mesecu zaradi spremembe njegove arhitekture spanja začel pogosto prebujati in sem mu vsakič, ko se je prebudil, dala dojko, je bila pri tem zadovoljena njegova potreba: da je v stiski, ko ne ve, kako naprej, ko mu je vse novo in nepoznano? Dala sem mu dojko, da bi zadovoljila svojo potrebo po spanju in se s tem ulovila v začaran krog. Povezovanje ciklov z dojko je bil zanj edini način varnosti. K razvoju vedenjske nespečnosti so namreč glede na veliko opravljenih raziskav nagnjeni točno določeni načini uspavanja. Jok ne pomeni samo »utišaj me, lačen sem«, ampak pomeni tudi »pokaži mi, slišaj me, strah me je, objemi me« in slišanost otroka je temelj varne navezanosti.

Ker – ali mislite, da otroci, ki niso razvili neke asociacije za povezovanje ciklov, da nimajo razvojnih tranzicij in ne predeljujejo dnevnih dogodkov?

Hrepeniš po boljšem spanju?