Z nosečnostjo, starševstvom, rojstvom, dotikom in oksitocinom se vse začne ... in ravno hormon oksitocin je bistven pri prehodu v novo življenjsko obdobje – v obdobje »biti starš«.

Vzgoja je življenjska šola in otroci so naši največji učitelji. Če jim znamo prisluhniti, nam bodo odkrili največje zaklade v nas in prebudili največje bolečine in rane. Od nas pa je odvisno, ali smo se pripravljeni kaj novega naučiti.

Trdno verjamem, da je ob ustrezni podpori starševstvo pravzaprav korektivna izkušnja. Korektivna izkušnja je izraz, ki je privzet iz psihoterapevtskega sveta in v bistvu pomeni, da preko odnosnega transferja pride do novih vzorcev delovanja, mišljenja in čustvovanja. Kadar skušam slišati otroka v njegovih potrebah, se nanj odzivam, mu postavljam spoštljive meje, se učim sebi postavljati meje in spoštovati meje otroka, pravzaprav celim sebe.

Novodobna znanost nam dokazuje, kako pomemben je odnos za razvoj možganov, sploh odnos prva leta otrokovega življenja. Odnos je tisti v katerem se razvijajmo, odnos lahko rani in odnos celi.

Že na začetku sem si Spi kot dojenček začrtala kot blog, ki bo starše izobraževal ne samo o spanju dojenčka in malčka, ampak o načinih vzpostavljanja stika s svojim otrokom. Če si priznamo ali ne, je vse to še kako povezano. Mama, ki je nenaspana in preutrujena, ne zmore dobrega stika s svojim otrokom, ker se njeno telo bori z iskanjem lastnega ravnovesja. Če se ti otrok prebudi po 20x na noč, se boriš s vsakodnevnim funkcioniranjem in takrat potrebuješ neke strategije, ki ti bodo omogočile, da ti bo laže.

Jok vedno nosi sporočilo in preko sporočila joka, stika s svojim telesom pridemo do stika z otrokom. Most do razumevanja otrokovega joka in sporočila, zakaj se prebuja, ni vaš um, most je vaše telo.

Če smo že začeli pri oksitocinu; oksitocin igra zelo pomembno vlogo v katero smer se bodo razvijali otrokovi možgani. Koliko receptorjev za oksitocin bodo otrokovi možgani proizvedli, je odvisno od količine sočutnega, uglašenega stika, ki ga bo otrok dobil od primarnega skrbnika prve mesece svojega življenja.

Kadar v možganih prevladujejo opioidi in oksitocin, svet doživljamo kot prijazen in vabljiv. Kadar so te snovi aktivirane v kombinaciji, povzročijo najgloblji mir, zadovoljstvo in občutek, da smo v življenju kos različnim vrstam stresa. Če poskrbimo, da ima otrok v zgodnjem otroštvu veliko izkušenj ljubezni in stika, se bo zaradi tega v odraslosti počutil mirnega, varnega in ljubljenega. Zelo verjetno je, da bo znal bolj uživati v sposobnosti za neokrnjeno doživljanje izkušnje, sposobnosti za bivanje v trenutku, sposobnosti za prepuščanje toku. Če bo ta stanja doživljal redno, bo začel svet sprejemati z občutkom varnosti, zanimanjem in čudenjem, ne pa z občutkom strahu, ogroženosti in aktivne vloge žrtve. Poleg tega bo postajal odpornejši pri spoprijemanju z bolečimi in stresnimi dogodki v življenju, ki se jim nihče ne more izogniti. Zapomnite si, da se sposobnost odzivanja na distres razvija v zgodnjem otroštvu in odnos je tukaj najpomembnejši dejavnik.

Oksitocin pospešuje zdravljenje čustvenih in telesnih ran, povečuje potrebo po druženju. Vsak človek je svet zase in vsako telo nosi svojo zgodbo. Z razvijanjem čutenja stika lahko telo služi kot nekakšen kompas do globljih duševnih in duhovnih razsežnosti človeka.

Osebno menim, da je izkušnja starševstva ob dovolj dobri podpori pravzaprav najboljša priložnost za osebno rast in zacelitev lastnih ran. Naši otroci so naši največji učitelji in zdravitelji. Pa naj odgovorim zakaj menim, da je tako. Ko sledimo svojemu instinktu, se odzivamo na otroka in njegove potrebe, iščemo stik s sabo in otrokom; v bistvu celimo sebe. Ravno zaradi te predispozicije se v starševstvu tudi ponovno rodi starš. Zato jemljite to obdobje kot darilo, poiščite si pomoč, izobražujte se v tej smeri, načinov – tudi brezplačnih – je v današnjem času kar nekaj … čez čas boste spoznali, da je to vaša najboljša investicija v življenju.


Sledite mi na Facebook strani in tako ne zamudite nobenega članka:

Hrepeniš po boljšem spanju?