Tale zapis bo verjetno moj najbolj oseben. Potrebovala sem kar nekaj časa in raziskovanja različnih virov, tudi znanstvenih, da sem pri otrokovem joku dosegla mirnost, ki jo lahko samozavestno delim in učim.

Ob prebujanju sina sem nekega dne prišla do točke, ko sem na forumu, ki izobražuje mame o dojenju, postavila vprašanje: "Kako naj si pomagam, da se bo otrok manj zbujal?". Najbolj se mi je vtisnil v spomin odgovor, ki je opisoval mamin in otrokov distres kot vzrok otrokovega zbujanja. Ko sem odložila računalnik, se mi je vlil val solz, jokala sem več kot uro … V tistem obdobju se je sin zbujal v drugem delu noči in bil nekaj časa, po kako uro ali dve, buden. Tisti dan, ko sem jaz eno uro jokala, se je dolgo prebujanje nehalo. Še vedno se je zbujal zelo pogosto, a ni bil velik del noči pokonci.

Velik vzrok otrokovega zbujanja je njegov in mamin distres.

Po tem dogodku mi je zelo hitro prišlo v roke delo Alethe Solter. Njeno The Aware Baby priporočam vsem novopečenim ali bodočim staršem. Če si mama, ki z veseljem dojiš svojega otroka, si verjetno že slišala stavek: "Pristavi otroka na dojko vedno, ko joče." ali »Daj mu dudo, ko joče.« ali »Joka, lačen je.«. Po dolgem raziskovanju dojenčkovega joka iz različnih virov sem spoznala, da sem pri tej opredelitvi konkretno iztirila. Iz generacije v generacijo se prenaša sporočilo, da je jok nekaj slabega, da ga je potrebno utišati. Svoje dodata tudi naš nagon in hormonske spremembe.

Ob dojenčkovem joku se konkretno odpira naš implicitni spomin in otroka pri sporočilu njegovega joka zaradi lastne rane ne zmoremo slišati. Dojenčku in pozneje malčku začnemo ob joku v usta tlačit dudo, dojko, ga močno zibljemo, ga na različne načine zamotimo, kupujemo razne kapljice. Naredimo vse, da našega otroka utišamo.

Različni zelo ugledni strokovnjaki zagovarjajo, da je dojenje prvega pol leta glavno avtoregulacijsko sredstvo. Veliko mam mi je že reklo, da se svoje telo po šestem mesecu otrokove starosti drugače naravna in jok jemlje popolnoma drugače. Kot da bi nam narava pri tem postavila temelje, mi pa je ne slišimo. Veliko mam mi je tudi reklo, da ko so otroku dovolile jokati, so proti koncu joka začutile pri otroku olajšanje. Moje globoko spoštovanje do teh mam. To, kar so dosegle, je velik napredek in tega ne zmore vsak.

Ko enkrat začne otrok jesti gosto hrano, dejansko potrebuje vedno manj nočnih podojev ali nočnega hranjenja preko stekleničke. Če se zbuja vedno pogosteje, potem po vsej verjetnosti ne potrebuje hranjena, ampak nekaj drugega. Dojenje, hranjenje ali duda pri otroku v tem trenutku predstavlja ugodje, na dolgi rok pa mu dajemo sporočila, da ni dobro jokati in na tak način njegovo stisko internaliziramo. Naučimo ga potlačevanja svojih čustev in občutij, predvsem ker same zaradi različnih preteklih izkušenj s temi občutji ne zdržimo.

Poznate vzorec prekomernega hranjenja ob neprijetnih čustvih? Seveda je ta vzorec veliko bolj kompleksen, po vsej verjetnosti ga ima tudi mama. Jaz ga imam. Namesto da zdržim z neprijetnimi čustvi in občutki, na različne načine bežim od njih (recimo na telefon) ali jih zatiram s hrano.

Točnega vzroka za jok ne poznamo in ga niti ne potrebujemo. Vzrokov za distres je pri dojenčku lahko nešteto in nikoli ne bomo točno vedeli, kateri je. Lahko samo v REM fazi predeluje vtise dneva, lahko predeluje malo ali veliko travmo, lahko pa ima samo slab dan. Takrat pa potrebuje naš varen objem, da to da iz sebe. Dojka je vir pomiritve, ne pa vir odložitve. Če otrok tega ne bo odložil, se bo vedno znova pojavljalo v REM fazi spanja. Otroka ne pomirja naše dojenje, zibanje, duda. Temelji čustvene regulacije se vzpostavljajo preko Vagusnega živca in zrcalnih nevronov umirjenega primarnega skrbnika. Otrok se umirja preko naročja mame, ki razume sporočilo joka in včasih jok jemlje kot nekaj dobrega. To pa nikakor ne pomeni, da otroka samega pustimo jokati.

V mojem primeru se je pogosto zbujanje prepletalo s spalnimi asociacijami, zelo nizkim temeljem sposobnosti regulacije otroka, ki se je vzpostavilo že v nosečnosti in ob težkem porodu, kontrolnim vzorcem, klasičnimi napakami, kot je recimo predolgo držanje pokonci in še nekaterimi. Zato nikoli ni samo en način in vzrok, ki bo odpravil pogosto zbujanje.

In sedaj se verjetno sprašujete: "Kako naj bi to bilo povezano s spanjem?" Ko se otrok vse pogosteje zbuja, je nemiren, se premika, kar kaže na preveč vzdražen avtonomni živčni sistem, ga vi vedno podojite, mu ponudite stekleničko, dudo, čaj ... Ste tako že razvili kontrolni vzorec. Otroku niste dali prostora, da preko joka stisko da iz sebe. Pri dojenčku je to edini vir odložitve, drugače ne zna. Ta prostor si hoče znova in znova izboriti, vi pa ga znova in znova utišate.

Hrepeniš po boljšem spanju?