Moj sin se je zbujal od 4. do 15. meseca svoje starosti bolj ali manj na 1h, pred 4. mesecem se je prebujal na 3h za dojenje, nekaj noči pa je prespal po 6h v kosu. Danes sem dovolj samokritična, da vem, da pri prebujanju na 1h ni šlo za predelovanje in iskanje telesnega stika (spali smo in še vedno spimo v isti postelji), ampak za »vedenjsko nespečnost«. Če koga ta tema bolj podrobno zanima, predlagam iskanje strokovnih vsebin na temo »behavioral insomnia ». O vedenjski nespečnosti se v slovenskem prostoru zelo malo govori in piše. Poplava informacij na spletu pa je enormna in krešejo se mnenja o tem, kaj je naravno, normalno in nenormalno. Večine teh mnenj pa se niti ne pravilno naslavlja. Včasih dobim občutek, da večina tistih, ki zelo nasprotujejo, sploh ne pozna širše slike. Medicina si je pri tem zelo enotna in ne odstopa od svojih prepričanj, vedno več raziskav tudi potrjuje, da ima prav. Veda, ki veliko raziskuje temo, ki vse nas zanima, je somnologija. Somnologija je razmeroma mlada veda o spanju in motnjah spanja.

Dojenčkovo spanje se zelo razlikuje od spanja odraslega človeka. Ciklus spanja je pri novorojenčku v povprečju dolg 50–60 minut in se s starostjo zelo počasi in postopno podaljšuje. Fiziološka nočna prebujanja na prehodu iz enega ciklusa spanja v drugega so zato pri dojenčku in malčku bistveno pogostejša kot pri odraslem človeku. Trimesečni dojenček se običajno »zbudi« 8-krat na noč. Ob letu in pol pa ima v noči še 5–6 takšnih kratkotrajnih prebujanj, katerih število se z razvojem ob postopnem podaljševanju ciklusa spanja še dodatno zmanjša. Pri 2 do 3 letih cikel pride na odraslega, kar pomeni na 90–120 minut. Od tukaj izhaja znanje, da začnejo postopoma bolje spati, tudi če ne soustvarimo željene spalne asociacije. Če malček ob teh fizioloških nočnih prebujanjih ne zdrsne sam v naslednjo fazo spanja, se lahko razvijejo težave v smislu vedenjske nespečnosti. V osnovi pa gre pri tem, da otrok nenamerno osvoji določen vedenjski vzorec, za nezaželeno spalno asociacijo.

Najpogostejši nespečnosti pri malčkih sta: nespečnost zaradi neustrezne higiene spanja in vedenjska nespečnost. Slednja se kaže z oteženim večernim uspavanjem ali pogostimi nočnimi prebujanji, največkrat pa s kombinacijo obeh. Razlikujemo več tipov vedenjske nespečnosti pri otrocih. Vedenjska nespečnost zaradi »nezaželenih« asociacij s spanjem je najpogosteje prisotna pri dojenčku in malčku. Asociacije s spanjem so tiste okoliščine, v katerih otrok zvečer zaspi in ki naj bi bile za nemoteno spanje v nespremenjeni obliki prisotne ob otroku celo noč. Nezaželene asociacije s spanjem lahko povzročijo podaljšano uspavanje, še pogosteje pa zelo pogosta nočna prebujanja, ki zahtevajo ponovno otrokovo pridobljeno asociacijo na spanje. Vedenjska nespečnost zaradi neupoštevanja homeostatične težnje spanja pri otroku se po navadi pojavlja pri nekoliko starejših malčkih, predšolskih in tudi šolskih otrocih. Vzrok zanjo je pomanjkanje večerne rutine ter jasnih pravil o tem, kdaj mora otrok v posteljo. Kaže se predvsem s podaljšanim časom večernega uspavanja, odklanjanjem odhoda v posteljo ali prezgodnjim prebujanjem, ki so tako razlog nezadostne količine nočnega spanja. Pri tem so pojavu vedenjske nespečnosti eni otroci bolj podvrženi, spet drugi manj. Ob tem si lahko pomagamo tako, da bolj kot menjujemo načine uspavanja, manjša verjetnost je, da bo otrok osvojil močno »nezaželeno« asociacijo, ki jo bo povezoval s spanjem.

Vsake toliko se na vse te predloge, ki jih somnologija predstavi, oglasi nekdo z antropološkimi raziskavami. Grejo pa v smer, da so se dojenčki vedno pogosto zbujali in da želi zahodna civilizacija »diagnosticirati« nekaj, kar je naravno. Da, v zelo daljni preteklosti so naše prednice hodile spat ob zori, niso imele elektrike in tempo življenja ni bil tako hiter. Otroke so imele veliko prej, kot jih imamo sedaj, in v vzgojo otroka je bila vključena cela skupnost. Večina otrok bo tudi prej ali slej, ko bomo zaradi takih ali drugačnih razlogov spremenili spalno asociacijo, prekinila pogosto prebujanje in začela združevati cikle spanja. Če to starša ne moti, le kdo sem jaz ali katerikoli somnolog, da bi vam lahko govoril, da je to »problematično«. Težava nastane samo takrat, ko vi menite, da pogosto zbujanje moti vaše dnevno funkcioniranje.

Velikokrat se pa nasmejem očitkom, da dojenčki niso razvojno sposobni združevati ciklov, da nas kličejo zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Da predelujejo dnevne dogodke … emocionalno sanjanje je rezervirano za faze spanja, ki se pojavljajo bolj proti jutru. Na dojenčka se lahko odzovemo tudi tako, da ustvarimo asociacijo, ki bo tudi nam omogočila, da bomo kakšno uro več prespali. A so tega dojenčki sposobni? Vsak naj si sam odgovori na to vprašanje. Če je vaš dojenček pred 4. mesecem prespal recimo 2h in več skupaj, to pomeni, da je cikle v preteklosti že združeval. Je pri tem pojem vedenjske nespečnosti res tako nemogoč?

Hrepeniš po boljšem spanju?