Že veliko časa spremljam veliko različnih tujih »strokovnjakov«, ki se na kakršenkoli način ukvarjajo s spanjem dojenčkov in malčkov. Velikokrat dobim občutek, da na tem področju vlada boj za lasten konstruktivističen obstanek. Namesto da bi se eden od drugega učili, iskali rešitve in vključevali širšo sliko, se predvsem na raznih forumih kregajo med sabo, kdo ima prav. Večinoma pa se kregajo posamezniki, ki preberejo dva internetna članka, eno ali dve knjigi in svoje morebitne frustracije niti ne zmorejo konstruktivno obrazložiti. V svoji knjižni polici imam 30 različnih bolj ali manj strokovnih knjig o spanju dojenčka in malčka. Vsakič ko odložim eno od teh knjig, mi po tem ostane čuden priokus. Take zmede, kot jo te knjige pustijo pri meni, še nisem zasledila v nobenih od ostalih knjig, ki mogoče obravnavajo kakšno drugo tematiko. V vsaki od teh knjig je nekaj dobrega, a neke celostne integrirane celote ni. Strah me je za starše, ki to berejo brez nekega predznanja s področja zdravstva, nevroznanosti in psihologije.

Pa gremo kar po vrsti ...

V slovenskem prostoru sta prevedeni dve knjigi o spanju dojenčkov in malčkov. Ena je knjiga avtorice Elizabeth Pantley, ki jo je napisala na podlagi svojih osebnih izkušenj. Osebno jo že dolgo spremljam in njeni novejši prispevki in blogi so veliko bolj usmerjeni v smer, ki jo tudi sama zagovarjam. V novejših prispevkih veliko bolj integrira znanost, je pa res, da se za svetovanje o spanju ni nikoli zelo specializirala. Druga knjiga, ki je prevedena v slovenščino, je samo ena od različic Dr. Richard Ferber metode …

Preden Dr. Ferberja dokončno skritiziramo, je treba poudariti, da je kot zdravnik, ki je vodil Center za spalne motnje v Bostonu, v svojem življenju odkril pojem spalnih asociacij in ta pojem je daleč največji prispevek v razumevanju, zakaj se dojenčki pogosto zbujajo. Otrok po četrtem mesecu svoje starosti preide v obdobje, ko opazuje svoje nogice, rokice … To pa pomeni, da začne počasi razlikovati, da so predmeti oddaljeni, da so osebe oddaljene, po šestem mesecu tudi, da ni zlit z mamo (v psihološkem žargonu temu rečemo simbioza – separacija in kasneje ob obdobju »trme« diferenciacija). Če je REM faza spanja evolucijsko nastala, da dojenčku omogoči večjo možnost preživetja, da ga vsako najmanjšo nelagodje prebudi, da z jokom prekliče mamo, poglejmo, kaj se zgodi pri spalnih asociacijah.

Bom povezovala kar s svojim primerom:

Otroka dojimo za spanje, po možnosti v drugi sobi, ga nato odložimo in se po 20 minutah prebudi (toliko časa traja prva njegova faza spanja). Kaj bo najprej opazil (pred 4. mesecem tega razvojno še ni sposoben opaziti, možgani niso še toliko zreli)? Opazil bo, da okoliščine niso več take, kot so bile pred uspavanjem, kar ga bo prestrašilo in bo z jokom priklical mamo. Mama mu bo dala dojko, da bo spet nazaj zaspal. Ker se bo to iz dneva v dan ponavljalo, bo prišlo do tega, da bo otrok povezoval sesanje s spanjem. Tako bomo naredili vedenjski vzorec, da bo zdrsnil v naslednjo fazo NREM (ta pa je do 2 let na 50 minut) samo s ponovnim dojenjem. Če dojenja ne bo oziroma če ne bo poznane spalne asociacije, bo seveda protestiral. Tukaj ne gre za to, da je z dojenjem za uspavanje karkoli narobe, da to ni naravno, gre za preprosto logiko, da to sovpliva na pogosto zbujanje.

Gremo sedaj na drugi korak, ki ga je po mojem mnenju Dr. Ferber zelo napačno naslavljal. Razmišljal je, kako bi spalno asociacijo spremenil. Njegova metoda je zelo stara in po sklepanju nekega znanja iz nevroznanosti ni imel. Odkril je, da otrok, ko ga pustimo jokati nekaj časa, preide v stanje, ko zaspi in tako pridobi novo izkušnjo, kako naj sam nazaj zaspi. Ključno vprašanje je, kako otrok dobi tako izkušnjo. Iz tega je razvil metodo, da otroka z jokom »naučimo zaspati« ali v nekih različicah »naučimo samopomiritve«. Ko dojenček dolgo joka sam, njegovo telo preplavijo stresni hormoni. Njegov avtonomni živčni sistem preide v veliko vzdraženost simpatičnega živčnega sistema in, ker se dojenček razvojno, ko telo preplavijo stresni hormoni, ne zmore ne boriti ne zbežati (boj/beg stresni odziv), gre v stanje odcepitve (zamrznitve – disociacije). To pa je skrajni ukrep našega živčnega sistema pri velikih stresnih obremenitvah, poznamo ga tudi pri živalih – žival se naredi mrtva, da ko plenilec grize njeno telo, ničesar ne čuti.

Sama imam veliko znanja iz teorije navezanosti in par odzivov »zamrznitve«. Če je starš na drugih področjih odziven, ne bo naredil vidne škode, to je potrebno priznati. Ponavljam pa, da ni prav, da se to počne in da to otroka ne nauči zaspati, vsekakor pa ga ne nauči samostojne pomiritve, kar se tudi velikokrat naslavlja pri spanju otroka. Otrok se uči pomirjanja s koregulacijo s primarnim skrbnikom (tistim, ki vas ta tema bolj zanima, priporočam delo dr. Allana N. Schora z naslovom Affect Regulation and the Origin of the Self: The Neurobiology of Emotional Development).

Mogoče izjokavanje za spremembo spalne asociacije otroku res ne bo naredilo veliko škode, bo pa telo to »travmo« shranilo in se bo lahko v odraslosti kazalo kot implicitni – nezavedni spomin recimo, da bo želel npr. na vsak način jok prekiniti, ker s temi nezavednimi telesnimi občutki, ki bodo ob otrokovem joku nastali, ne bo zmogel zdržati. Izhajal bo iz svoje stiske in ne otrokove stiske.

Prepričana sem, da so nas v preteklosti za uspavanje veliko izjokavali, zato se nam ob otroškem joku odpira naš implicitni spomin in otrokovega joka kot načina komunikacije včasih ne zmoremo slišati. Osebno sem se ulovila v neko krinko »povezovalnega starševstva«. Veliko časa sem bila bitke sama s sabo – . kako je možno, da se zelo »prosvetno izobraženi materi«, ki starše uči o vzgoji in stiku z dojenčkom (sodelujem kot strokovnjakinja pri Ljubeči mami), dogaja to, da se dojenček zelo pogosto zbuja, da ga težko uspavam itd.? Brskala sem in brskala po znanju in po sebi, na začetku predvsem po sebi, se krivila, obtoževala … in to je bil nov začaran krog. Ogromno ur lastne terapije je bilo tudi temu namenjenih. Nihče mi pa takrat ni povedal, da sem ga z dojenjem za uspavanje vsakič, ko se je otrok zbudil, pač nenamerno polomila. Še vedno ne bi spal »celo noč«, bi pa noči na ta račun bile zagotovo zame daljše.

Najin malček še vedno spi z nama v postelji, dojila sem ga dve leti. Vsak dan ponavljam, kako je to pomembno in naj mamice vztrajajo, saj vse še zdaleč ni tako pravljično – in tudi meni ni steklo takoj. Vsak dan iščem ravnovesje iskanja stika s sabo in z otrokom. Učim se, izobražujem se na tem področju, dovolim si biti ranljiva in na tej poti naredim napake, se iz njih učim in grem naprej. Moj otrok je moj največji učitelj. A ko se ti otrok zbudi po 20-krat na noč, ko ne zmoreš več funkcionirati, je zrelo, da vsak strokovnjak stopi iz svojih čevljev razumevanja spanja dojenčkov in malčkov, pogleda stvari iz distance, ostane samokritičen, išče in išče znanje s tega področja in utrujenemu staršu ponudi smiselne rešitve, ki bodo ustrezali predvsem njegovemu načinu življenja.

Hrepeniš po boljšem spanju?