Spi kot dojenček je nastal, ker takrat kot mlada mamica, katere otrok se je zbujal na 1 uro, nisem dobila nekih povezanih, preverjenih ali vsaj objektivnih informacij o tako pogostem zbujanju svojega otroka.

Razumem in spoštujem, da se vam pojavlja veliko podvprašanj in tudi nasprotovanj. Vse to je legitimno – in kdo sem jaz, da bi spremenila vaše razmišljanje. Vsak naj dela tako, kot misli, da njegovi družini ustreza, pri čemer vas popolnoma podpiram. Namen tega prispevka je, da dodatno obrazložim vprašanja, ki jih velikokrat dobivam med zasebna sporočila in za katera opažam, da jih tudi »strokovnjaki« narobe razumejo.

Pa gremo po vrsti.

Za obrazložitve razumevanja zbujanja na 1 uro bom integrirala znanje nevrobiologije dojenčkovega spanja in Piagetovo teorijo kognitivnega razvoja. Dojenčki do 4. meseca »spijo drugače« – njihovo spanje se izmenjuje med fazami aktivnega spanja, predhodnega spanja in mirnega spanja. Če se še spomnite mojega prvega prispevka o spanju dojenčka do 4. meseca: dojenčkovemu spanju pravimo aktivno ali paradoksalno spanje. Po 4. mesecu pa Cirkadiana ura (ura, ki uravnava ritem spanja in budnosti) dozori in dojenčkovo spanje postane bolj podobno odraslemu spanju s fazami (REM, NREM). Dojenček do 4. meseca spi drugače – starši opazimo, da lahko veliko godrnja v spanju, se pogovarja, tudi kdaj zajoče, predvsem pa se zbuja samo za hranjenje ali pa v primeru nezadovoljenih temeljnih fizioloških potreb (bolečina, lakota, mraz, vročina itd.). Zakaj tako? Ker njegov kognitivni razvoj še ni dovolj dozorel in ker se je spremenila njegova nevrobiologija spanja. Bolj kot sestava dojenčkove nevrobiologije spanja je pri pogostem zbujanju pomembno razumevanje, kaj se dogaja v otrokovem kognitivnem razvoju. Pri tem bom za obrazložitev uporabila Piagetovo teorijo kognitivnega razvoja. Jean Piaget je bil švicarski psiholog, filozof in naravoslovec. Če koga ta tema bolj zanima, priporočam v branje naslednji prispevek.

slika.png

Slika: Spanje in motnje spanja (Gnidovec – Stražišar, 2016, str. 16)

Pri našem vprašanju je najpomembnejši Piagetov koncept trajnosti predmeta. Če zelo na kratko zaokrožim: dojenčki od približno 4. do 8. meseca starosti začnejo veliko več pozornosti posvečati svetu okoli sebe. Gre za razvojno tranzicijo, ki sovpliva na pogosto zbujanje in nam odgovori na marsikatero podvprašanje o spalnih asociacijah. Iz te teorije izhaja tudi koncept separacijske anksioznosti (ločitvene tesnobe), ko se dojenček po 6. mesecu starosti zave, da z mamo ni eno. Ko pa mama ni v njegovem vidnem polju, protestira.

To v praksi pomeni, da so dojenčki po 4. mesecu starosti razvojno sposobni opaziti, da okoliščine, v katerih in s katerimi smo jih uspavali, niso iste. Največkrat mamice mislimo, da otrok z jokom in zbujanjem na 1 uro potrebuje »hranjenje, bližino itd.«, v resnici pa največkrat z jokom kliče po poznani spalni asociaciji, ki mu bo pomagala povezovati cikle spanja. Tukaj največkrat ni vzrok »lakota ali stiska«, ampak potreba po poznani spalni asociaciji, ki izzove potrebo po regulaciji s strani primarnega skrbnika. Velikokrat je zato zelo zaželeno, da po 4. mesecu začnemo dojenčka zelo počasi odlagati zaspanega, a budnega, v posteljico, kjer bo ponoči spal. Seveda mu pomagamo, da sam zdrsne v spanje, a če dojenček ne bo imel izkušnje, kako naj to stori sam, tudi ne bo znal povezovati ciklov spanja ponoči. Eni dojenčki so bolj podvrženi temu, spet drugi manj. Somnologija (veda o spanju in motnjah spanja) meni, da je zaradi nezaželenih spalnih asociacij k razvoju vedenjske nespečnosti podvrženih 30 % dojenčkov.

Torej – iz teorije v prakso:

Po 4. mesecu se je moj sin začel zelo pogosto zbujati. Dobila sem odgovore: »lačen je«, »sigurno nimaš dovolj mleka, dodajaj mu gosto hrano ali žitarice v kašice«, » cepljenje povzroča motnje spanja«, »zbuja se, ker si živčna in utrujena mama«, »zbuja se zaradi družinskih transgeneracijskih vzorcev«, »išče bližino«, »zbuja se, ker vajin partnerski odnos ni skladen«, »zbuja se, ker predeljuje dnevne dogodke«. Ne bom zanikala, da nič od zgoraj naštetega ne sovpliva na pogosto zbujanje, a označevanje zgoraj naštetega kot glavnega vzroka zbujanja so zelo nestrokovne in nepreverjene informacije.

Sedaj vzemite iz mojega prispevka, kar se vam zdi uporabno. Ni moj namen, da bi vam na kakršen koli način želela zbujati slabo vest o vašem načinu uspavanja vašega otroka. Počnite to, kar vam in vaši družini ustreza in za kar mislite, da je tisto pravo. In pri tem vas podpiram. Meni osebno je poglobljeno raziskovanje o vzroku zelo pogostega zbujanja mojega otroka prineslo veliko dodano vrednost.

Resnično si pa želim, da bi v slovenskem prostoru razbila največje mite o pogostem zbujanju dojenčka in recimo kakšnemu dojenčku preprečila uvajanje riževih nadomestkov v kašice ali uvajanje dodatne mlečne formule zaradi pogostega zbujanja. Ker, dragi starši, lakota in bližina največkrat nista največji vzrok pogostega zbujanja.

Hrepeniš po boljšem spanju?